Opomba: Ta prispevek je povzet iz “Slovenskega koledarja 1980″, ki ga je za Slovence po svetu izdala Slovenska izseljeniška matica. Brali so ga Slovenci v ZDA, v Kanadi, v Avstraliji … Nastal je izpod peresa našega rojaka, novinarja Ferija Žerdina.

Časnikarju ni prijetno pri srcu, ko mora po objavi članka pisati popravke, kajti bralec, zadnji sodnik, si ob tem prav lahko misli, da je novinar hodil po svetu z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi. In ravno v takšnem položaju sem se znašel, ko sem prebral svoj članek. Ne gre za napako, dve, več kot polovico članka moram preprosto preklicati. Najhujše pa je to, da je takšnih popravkov potrebno pisanje o moji rojstni vasi Žižki, zadnja pošta Črenšovci, občina Lendava, Prekmurje.

Bralec pa naj vendarle ve: članek, ki kliče po popravkih, je star petnajst let in sem ga našel na orumenelih straneh mladinskega tiska. Takrat je bila navada, da so novinarji najpogosteje potovali vsaj blizu svojih rojstnih krajev, jezen mladenič, kot sem v tistih letih bil, pa sem hotel bralcu povedati, da ima razvita in bogata Slovenija veliko nerazvitih območij. Do takrat smo namreč poznali le nerazvite republike in pokrajine, Kozjansko, Prekmurje in Brkini pa so se skrili za visokim republiškim povprečjem in so bili za gospodarstvenike le drobne, nepomembne pike na zemljevidu.

Če bi se stari Žižki srečali z novimi …

Čas me je postavil na laž. Zapisal sem namreč, da televizorjev nimamo, hladilnikov prav tako ne. Ne vem sicer, pri kateri hiši nimajo hladilnika, ker so zdaj bolj v modi zmrzovalne skrinje, vem pa, da imajo Žižkanjari televizije že čez glavo. Razen Pršovega Ivana takrat nisem našel v vasi mladega človeka, nekako tako sem zapisal. Ivan po petnajstih letih res ni več tako mlad, kot je bil, zato pa je pri Kozarovom Marjani v gostilni ob večerih mladih s kitarami in tamburicami ravno toliko, kolikor jih gre v gostinske prostore. In tako bi moral pisati popravke od stavka do stavka. Preklicujem torej, da so Žižki vas starih ljudi. Star je tisti, ki je pred leti tako pisal!

Pa vendar ne morem reči, da Žižkom v naših zlatih časih ničesar ne manjka, če imajo avtomobile, traktorje in druge kmetijske stroje, če se prah dviga več za avtomobili, ker so ceste asfaltirali in če lahko pri vsaki hiši ob večerih buljijo v dolgočasne televizijske ekrane. Nekoliko sentimentalno bi lahko zapisal, da jim manjka marsikaj, kar je nekoč pomenilo Žižke. Sploh pa si ne morem predstavljati, kako bi dobri stari Žižki živeli v slogi z novimi. Pa pojdimo torej spet enkrat v to vas, ki leži sredi ravnine, od koder oko komaj doseže Lendavske gorice in obronke Slovenskih goric! Dolga leta so otroci iz Žižkov, Črenšovec, Polane in Trnja ter drugih okoliških vasi prvič v življenju videli hrib, ko so se na okrašenem kmečkem vozu podali na šolski izlet vse tja do Kapele nad Radenci. Ta daljna Kapela je zdaj, v času razvitega avtomobilizma, oddaljena le še slabe pol ure, zato tudi hrib na naši ravnini ni tak čudež.

Kaj bi se res zgodilo, če bi se stari Žižki srečali z novimi? Kar vidim, kako stopa od hiše do hiše vaški muzikant Hancekov Miška, ki je poznal vse Tjaše, Tinče, Tunče, Treze, Gize, Joške, Maričke, Vanče, vse svetnike, od katerih smo si Žižkanjari sposodili imena. Praznovanje goda seveda ni moglo brez Miška in njegove violine, on pa je točno vedel, kolikov retašev, pogač in mesa ter tudi denarja mu bo vrgel kateri god. Škoda, da takrat še ni bilo zmrzovalnih skrinj, kajti Miška bi lahko lepo živel od praznovanja do praznovanja, tudi poleti, ko nimamo časa za godovno. Hancekov Miška, naj mu bo lahko, je že nekaj let na pokopališču, njegovo violino pa hranijo kot vaško zgodovinsko znamenitost.

Žižkanjari, bi danes sploh še imeli čas za Miškovo violino in za njegove počasne otožne melodije?

Že dolgo ni več v vas Jakšičevega Ivana, ki je bil potojoči recitator in je vedel za vsa družinska slavja. Za vsako priložnost je imel pripravljeno imenitno čestitko v verzih, ki jih je sam sestavil. Kar slišim ga: “Gda si poudne gvant prala, si vüha pri škafi nahala…” Nekega večera, ko se je Ivan vračal s svojih nastopov v okoliških vaseh, ga je v Melincih, pred domačo hišo, povozil avto.

Imeli so pozvačine, ki so v predpustnem času vabili na poroko in z ježevko ponagajali brhkim dekletom ter iskali pajčevino tudi tam, kjer je ni bilo. Mladi rod jih skorajda ne pozna več, če bi pa hotel videti pravega pozvačina z vso pisano opremo, zvonci in pravim klobukom na glavi, bi moral priti v Ljubljano. Novakov Štef, bolj Žižkanjar kot Črenšovčar, ki ga v Ljubljani poznajo kot prekmurskega ljudskega narodnega umetnika, ker izdeluje lesene štorklje, miniaturne mline na Muri ter lesene vaze vseh vrst (Štefa lahko vidite na televiziji, ko so v Planici skakalne tekme, kajti zmagovalci dobijo njegove pokale), pa ne zamudi nobenega pusta, da se ne bi oblekel v pozvačina. Štef je v tistih dneh neugnan, hkrati pa ves iz sebe, saj ne ve kateremu vabilu bi prisluhnil. Vabijo ga na Ptuj, v Litijo, Mokronog, Ljubljančani pa bi ga radi zadržali na svojih ulicah, ki so brez njega kar nekam puste.

Bogme, to smo Žižkanjari, ki živimo v Ljubljani, ponosni nanj!

Voščilo Kralekovega Franca

Kaj pa polažiči? Tisti, ki gredo na novoletno jutro od hiše do hiše in budijo znance: “Bog van daj telko prašičkov, kak na mojoj glavi laščičov, bog van daj telko dece, kak na mojoj glavi laščičov…” Žižki so tako rekoč pozabili na polažiče. Zadnji polažič na Slovenskem živi zdaj v Ljubljani. Kralekov Franc iz Žižkov, ki je v Ljubljani eden prvih strovnjakov za računalnike, se vsako novoletno jutro spomni svojih in prijateljev ter jih vsaj po telefonu zbudi, če že ne more osebno do vseh, da bi jim zaželel toliko vsega, kot je na njegovi glavi laščičov (las). Saj ga je človek kar vesel, čeprav so Kraleku skrbi s kompjuterji pobrale z glave že precej las.

Zdi se mi, da so se dobre stare navade odselile iz Žižkov in se udomačile po svetu, v Kanadi in Avstraliji ter ZDA, kjer živijo skoraj vsi moji sošolci. Odšli so v tistih letih po vojni, ko je bilo v Žižkih še dovolj starih pesmi, kruh bolj črn, pa malo zaslužka. Iz te generacije je ostal v Žižkih le Bučkov Franc, ki sva z njim v mladosti preživela po vaških žganjarnah kar precej dni. Pa je spet šlo vse narobe! Žganjarn tako rekoč ni več, Bučkovega Franca pa bolezen vse bolj pritiska in mu še do žganice ni več.

Drugače pa je s Ciglarovim Jožkom, prav tako mojim sošolcev. Pred kakšnimi petindvajsetimi leti je odšel neke noči proti Radgoni, nato čez mejo v Avstrijo, seveda brez potnega lista, ker v Jugoslaviji takrat tega dukomenta tako rekoč še nismo poznali, in se naselil v Kanadi. Tako kot jih je šlo pred njim in za njim še veliko drugih. Pred leti se je Ciglarek vrnil v Žižke, kupil zemljo, kmetijske stroje in gospodari na svojem posestvu. Amerikanec je svojim sovaščanom dokazal, da se je v svetu dobro naučil “businessa”.

Onemogle štorklje

Po vsem, kar bo v tem pisanju sledilo, pa bi lahko sklepali, da tudi Žižki niso ravno po župi priplavali, kar zadeva “business”. To se pozna tudi po novih hišah, ki so jih zgradili na Kračini, polju sredi vasi, in sploh povsod, kjer je bilo še kaj prostora. Človek bi pričakoval, da bodo štorklje, ki letajo nad vasjo in po izročilu starejših ljudi še vedno prinašajo otroke, zdaj prihale še bolj otovorjene z južne strani neba. Če so lahko v nizke in skromne hiše spuščale po osem, deset in celo štirinajst otrok, bi jih v te graščine šlo še več. Vsaka hiša bi lahko postala otroški vrtec. Štorklje pa bi onemogle: k vsaki hiši prinesejo zdaj še po enega, morda dva otroka in sploh se nekam užaljeno umikajo Žižkom, saj v vasi skoraj ni več dimnika s štrkovim gnezdom.

Veliko slabe volje in glasnih besed je bilo v Žižkih pred leti, ko so zaprli vaško šolo, mladim Žižkanjarjem pa so povedali, da bo odslej treba k pouku v sosednje Črenšovce. Vaščani preprosto niso mogli razumeti, zakaj njihova šola ne bi bila več dobra, niso hoteli slišati o sodobnem kabinetnem pouku in drugih novostih, ki jih je prineslo življenje. Rotili so občinske može, da je šola povsod tudi kulturno središče vasi, zato naj jih razumejo. Novo šolsko poslopje v Črenšovcih je sprejelo tudi mlade Žižkanjare, ki so bili jeznim staršem navkljub veliko bolj zadovoljni z modernim poukom.

Žižkanjarji so svetu kmalu nato pokazali svoje. Zbrali so se skoraj vsi odrasli vaščani s krampi, motikami in drugim orodjem na šolskem dvorišču in staro šolo v nekaj dneh zravnali z zemljo. Komaj je oglas o porušeni žižkovski šoli segel do Trnja, Polane, Bistrice in Črenšovec, so se Žižkanjarji spet zbrali ob šolskih razvalinah, tokrat z manjšim orodjem. Mlado in staro se je lotilo stare opeke, ki so jo lepo očistili in zložili. Veliki žižkovski načrti takrat še niso imeli jasnih temeljev. Glavno delo jih je šele čakalo. Nihče ni varčeval s časom ne z denarjem, kajti vsi so vedeli skupni cilj: “Sezidali bomo kulturni dom!”

Zraven gasilskega doma so kmalu navozili kupe peska, kupili še nekaj nove opeke, cement in apno, pridnih rok pa je bilo že tako dovolj. Vaška ženica s sedmimi križi na hrbtu je prav tako pridno pomagala pri zidavi kulturnega doma kot šolarji, prihajali so brez kakšnega posebnega priganjanja, kajti vsem je bilo veliko do tega, da uresničijo vaški načrt. Postavili so dom, kakršnega nimajo vasi daleč naokrog. Žižkanjarji, ki živimo po svetu, smo jim ob otvoritvi lahko le še čestitali, kajti za nas niso pustili prav nobenega dela.

Nemirni Žižkanjarji pa so letos spet ostali brez kulturnega doma. Svoje načrte, prepevali so kot angelčki in še lepše igrali. Vse je kazalo, da so se trdno odločili za pot v visoko kulturo, pristali pa so v industriji. Vedeli so namreč, da jim sestankovanje in prepevanje v dvorani ne bo prineslo kruha, zato so hoteli tovarno. “Nočemo velikih plač, kajti na poljih pridelamo dovolj za hrano, zredimo toliko svinj, da jih ne moremo spraviti v zmrzovalne skrinje, živina nam vrže nekaj denarja, še bolje pa nam bo, če bomo dopoldne delali v tovarni, popoldne pa bomo že obdelali svoje njivice.”

Žižkanjarji na televiziji

V Sloveniji velja sicer zakon, da imajo delovne organizacije, ki se odločijo graditi tovarno na nerazvitem območju posebne ugodnosti, kljub temu pa snubci niso ravno drli v nerazvite Žižke. Pa vendar so kmalu našli nekaj tovarn, ki bi bile pripravljene graditi manjši obrat. Tako so se nazadnje odločili, da bodo žrtvovali kulturni dom in dvorano za tovarno.

Pisatelj Ferdo Godina, ki je doma s sosednje Bistrice, je v iskanju delovne organizacije, ki bi bila pripravljena postaviti tovarno v Žižkih, napravil kar precej kilometrov. To se lepo sliši. Drugače pa se sliši: celo slovenski pisatelj Godina je pripomogel, da so se Žižkanjarji odpovedali poti v kulturo in zavili v industrijo. Takšni očitki so res bili, a prišli so od ljudi, ki Žižkanjarjev ne poznajo v dno duše. Dvorano so res odstopili domžalski tovarni usnjenih izdelkov TOKO, ki je vložila blizu 15 milijonov dinarjev. Zaposlitev je dobilo 23 delavcev, ob koncu leta jih bo v dvorani delalo že 60, zraven tovarne pa je še velik travnik, kjer bodo čez leta zrasle gotovo nove dvorane – seveda industrijske. Čez dobro leto bodo v Žižkih že izdelali za 15 milijonov dinarjev denarnic in usnjenih etuiev, kar polovico teh izdelkov bodo prodali v svet. Takšni so torej industrijski Žižki.

Pred prvomajskimi prazniki so nov obrat domžalske tovarne TOKO slovesno odprli, Žižkanjarji so takrat že vedeli, katero potezo morajo potegniti v prihodnjih letih. Kulturni dom so res spremenili v tovarno, kar morda komu, ki mu je industrija čez glavo, ni všeč. Če tega ne bi storili, ne bi nikdar imeli v vasi tovarne. Novi načrti pa so: z Golobovo Gizo in njenim možem Ivanom so se dogovorili, da bodo odkupili njuno hišo v središču vasi. Na njunem gruntu bodo sezidali novi kulturni dom, ki bo še večji in lepši od prejšnjega, v njem pa bo prostor tudi za vaško trgovino in stanovanje za Gizo ter Ivana. Žižki se torej nočejo odreči niti kulturi, niti industriji.

Kdo bi vedel, kam bodo ti Žižki še prišli! Prišli pa so že na televizijo. Nekega aprilskega večera, kmalu po sedmi uri, ko se Slovenci že pripravljajo, da bodo pri prvem televizijskem dnevniku zvedeli o vsem, kar se je čez dan dogajalo, so stopili na ekran moji Žižki. Zjutraj naslednjega dne sem med novinarskimi kolegi požel največ pohval ravno jaz, kajti televizijska slika je mnogim ilustrirala moja nenehna pripovedovanja o življenju v daljnjih Žižkih. Drugače pa je bilo med oddajo v Žižkih. Vas je za četrt ure izumrla, kajti vsi so bili v teh usodnih trenutkih, ko se je njihova vas predstavljala Sloveniji, pred ekrani.

Korak za korakom plezajo Žižki proti srednjemu klinu evropske lestvice in vaščani so skoraj že pozabili, da ni minilo ravno veliko let, ko so dobili “sonce na špagvini”, kot so v šali rekli elektriki, nekaj manj let je minilo od takrat, ko je prišel v vas lendavski župan Kolarič, si nalil iz prve vodovodne pipe kozarec vode in vsem vaščanom sporočil: “Dobra je, dobra!” Šele dobri dve leti sta minili, ko so vse ulice in uličice asvaltirali, dogodek pa so proslavili tako, da je pridrlo na sveži asvalt vse, kar je na kolesih. Tibautov Tjaž, izvrsten mojster šale, je ob tej priložnosti zapregel v voz krave in se je v tej povorki delal, kot da gre po tikvi v Hanžovico, Tiloš, Jagodišče ali celo daljne Krče. Ta voz, ki je vzpodbudil toliko zabave, je bil za mladi rod že zgodovina. Tjaž si zagotovo ni mislil, da bo v središču pozornosti njegov voz, ne pa množica svetlečih avtomobilov, ki so jih Žižkanjarji poprej vestno umili in našminkali. Na srečo pa vsi avtomobili in druga motorna vozila niti niso mogli v to zgodovinsko povorko, sicer bi bila gneča še večja. Kako bi se, recimo, Mlinarov Naci lahko hkrati peljal s svojim mercedesom, fičkom, močnim japonskim motornim kolesom in še dvokolesom? Vsa ta vozila ima namreč v garaži ali pred hišo.

Menda sem s tem naštevanjem tudi že pojasnil, da promet v Žižkih ni kar tako. Otroci pa vendar tečejo na ulice, ko se pelje skozi vas, navadno v soboto zvečer, Golobov Jožko, ki prav rad pove, da se piše Tibaut. Pri svoji hiši, ki jo je sezidal skoraj brez pomoči zidarjev, zapreže prekrasno kobilo, sede na voz, poči nekajkrat z bičem in se pelje ponosno po ulicah in uličicah, kot bi šel na proščenje. To imenitno kobilo, človek bi jo kar vikal, hoče Jožko prodati. Stari Gjörek, ki ima vaški boben in “na znanje da” vaščanom vse pomembnejše reči, te novice ni razbobnal po Žižkih, kajti Jožko jo je zaupal le meni in mi naročil, naj jo dam v časopis. Da ne pozabim: Jožkova hiša je zraven gasilskega doma, torej zraven nove tovarne, o ceni pa vem le to, da je Jožko pripravljen nekaj spustiti.

Ne da se živeti brez telefona

Pravijo, da počiva blagostanje te vasi, tako kot marsikatere prekmurske, na nemški marki in avstrijskem šilingu, ki so ju Žižkanjarji zaslužili v tujini, ko je zahod še potreboval njihove roke. Nič čudnega torej, če sem pred petnajstimi leti z žalostjo zapisal: “Vprašaš malega Žižkanjarja, kaj bo počel, ko bo velik, in odgovoril bo: Šel bom delat v Avstrijo!” V zadnjih letih pa so stvari vendarle tekle drugače. Marka in šiling sta bila injekcija, ki je zbudila Žižke, speče v gospodarskem močvirju, Žižkanjarji pa so se po vrnitvi iz tujine kar dobro znašli. Zaposlitev ni več nekaj, kar bi bilo tako redko kot dobitek na tomboli, pa tudi Lendava in Sobota v času avtomobilizma nista več tako daleč.

Žižkanjarji, ki so vedno živeli v slogi, saj se še na največjih veselicah niso stepli, se zdaj bližajo prvemu vaškemu prepiru. Pošta je obljubila, da bo v vasi napeljala sto telefonov. Najprej ni bilo posebnega navdušenja, kmalu pa je bilo kandidatov vse več in zdaj vsi zatrjujejo, da brez telefona sploh ne morejo živeti. Žal pa pošta nima toliko telefonov, kot bi jih Žižkanjarji radi, zato se zdaj dajejo med sabo. “Vidin bole slabo, žmetno pišen, čujen dobro, zato nucan telefon, ka bon lejko sakši tjeden zvala sijna Štefa v Kanadu,” je napisala v prošnji vaška ženica, ni pa še znano, če so njeno prošnjo ugodno rešili. Najbrž pa se bodo tudi ti spori počasi zgladili, saj ne bo tako težko skočiti čez prejlaz do sosedovega telefona in poklicati Toronto.

V tej pripovedi bi lahko prišlo še do enega hudega spora. Kako pisati o Žižkih, ne pa omeniti gasilcev, ki v vasi vedrijo in oblačijo in so oblast in roke hkrati? Česar se lotijo, to jim uspe. Vsa vaška dela, pri katerih so vaščani sodelovali z denarjem ali z rokami, so najprej omenjali na sestankih v gasilskem domu. Od tam je vedno švignila iskra in zanetila navdušenje med vaščani. Vsakoletne tombole, ki za dan spremenijo Žižke v pravo mravljišče, imajo pravtako v rokah gasilci. Skoraj bi lahko prisegel, da brez gasilcev v vasi ne bi bilo industrije. Vaški šaljivec je baje izjavil za časopis: “Gasilci smo mi vsi. Če gori, gasimo na požarišču, sicer pa v Marjanovi gostilni.”

“Ka te delate, Žižki?” bi lahko še vprašal ob koncu, kot je pri nas navada namesto pozdrava. Natančno vem, da bi spregovorili o tovarni in poljih. Z novo tovarno so namreč Žižki dobili novo ime po glavnem tovarniškem izdelku. Okoličani jim pravijo vas praznih denarnic. Takšno ime zveni sicer nekoliko žaljivo, saj namiguje na revščino, Žižkanjarji pa si zaradi tega ne belijo las, temveč odgovarjajo: “Več praznih denarnic bomo izdelali in prodali v svet, bolj polne bodo naše. In tudi kupcem želimo, da bi jih čim bolj napolnili.”

Prav nič čudnega ne bi bilo, če bi iznajdljivi in vrli Žižkanjarji začeli čez leta izdelovati in prodajati polne denarnice.

Opomba: Ta prispevek je povzet iz “Slovenskega koledarja 1980″, ki ga je za Slovence po svetu izdala Slovenska izseljeniška matica. Brali so ga Slovenci v ZDA, v Kanadi, v Avstraliji … Nastal je izpod peresa našega rojaka, novinarja Ferija Žerdina.

Časnikarju ni prijetno pri srcu, ko mora po objavi članka pisati popravke, kajti bralec, zadnji sodnik, si ob tem prav lahko misli, da je novinar hodil po svetu z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi. In ravno v takšnem položaju sem se znašel, ko sem prebral svoj članek. Ne gre za napako, dve, več kot polovico članka moram preprosto preklicati. Najhujše pa je to, da je takšnih popravkov potrebno pisanje o moji rojstni vasi Žižki, zadnja pošta Črenšovci, občina Lendava, Prekmurje.

Bralec pa naj vendarle ve: članek, ki kliče po popravkih, je star petnajst let in sem ga našel na orumenelih straneh mladinskega tiska. Takrat je bila navada, da so novinarji najpogosteje potovali vsaj blizu svojih rojstnih krajev, jezen mladenič, kot sem v tistih letih bil, pa sem hotel bralcu povedati, da ima razvita in bogata Slovenija veliko nerazvitih območij. Do takrat smo namreč poznali le nerazvite republike in pokrajine, Kozjansko, Prekmurje in Brkini pa so se skrili za visokim republiškim povprečjem in so bili za gospodarstvenike le drobne, nepomembne pike na zemljevidu.

Če bi se stari Žižki srečali z novimi …Čas me je postavil na laž. Zapisal sem namreč, da televizorjev nimamo, hladilnikov prav tako ne. Ne vem sicer, pri kateri hiši nimajo hladilnika, ker so zdaj bolj v modi zmrzovalne skrinje, vem pa, da imajo Žižkanjari televizije že čez glavo. Razen Pršovega Ivana takrat nisem našel v vasi mladega človeka, nekako tako sem zapisal. Ivan po petnajstih letih res ni več tako mlad, kot je bil, zato pa je pri Kozarovom Marjani v gostilni ob večerih mladih s kitarami in tamburicami ravno toliko, kolikor jih gre v gostinske prostore. In tako bi moral pisati popravke od stavka do stavka. Preklicujem torej, da so Žižki vas starih ljudi. Star je tisti, ki je pred leti tako pisal!

Pa vendar ne morem reči, da Žižkom v naših zlatih časih ničesar ne manjka, če imajo avtomobile, traktorje in druge kmetijske stroje, če se prah dviga več za avtomobili, ker so ceste asfaltirali in če lahko pri vsaki hiši ob večerih buljijo v dolgočasne televizijske ekrane. Nekoliko sentimentalno bi lahko zapisal, da jim manjka marsikaj, kar je nekoč pomenilo Žižke. Sploh pa si ne morem predstavljati, kako bi dobri stari Žižki živeli v slogi z novimi. Pa pojdimo torej spet enkrat v to vas, ki leži sredi ravnine, od koder oko komaj doseže Lendavske gorice in obronke Slovenskih goric! Dolga leta so otroci iz Žižkov, Črenšovec, Polane in Trnja ter drugih okoliških vasi prvič v življenju videli hrib, ko so se na okrašenem kmečkem vozu podali na šolski izlet vse tja do Kapele nad Radenci. Ta daljna Kapela je zdaj, v času razvitega avtomobilizma, oddaljena le še slabe pol ure, zato tudi hrib na naši ravnini ni tak čudež.

Kaj bi se res zgodilo, če bi se stari Žižki srečali z novimi? Kar vidim, kako stopa od hiše do hiše vaški muzikant Hancekov Miška, ki je poznal vse Tjaše, Tinče, Tunče, Treze, Gize, Joške, Maričke, Vanče, vse svetnike, od katerih smo si Žižkanjari sposodili imena. Praznovanje goda seveda ni moglo brez Miška in njegove violine, on pa je točno vedel, kolikov retašev, pogač in mesa ter tudi denarja mu bo vrgel kateri god. Škoda, da takrat še ni bilo zmrzovalnih skrinj, kajti Miška bi lahko lepo živel od praznovanja do praznovanja, tudi poleti, ko nimamo časa za godovno. Hancekov Miška, naj mu bo lahko, je že nekaj let na pokopališču, njegovo violino pa hranijo kot vaško zgodovinsko znamenitost.

Žižkanjari, bi danes sploh še imeli čas za Miškovo violino in za njegove počasne otožne melodije?

Že dolgo ni več v vas Jakšičevega Ivana, ki je bil potojoči recitator in je vedel za vsa družinska slavja. Za vsako priložnost je imel pripravljeno imenitno čestitko v verzih, ki jih je sam sestavil. Kar slišim ga: “Gda si poudne gvant prala, si vüha pri škafi nahala…” Nekega večera, ko se je Ivan vračal s svojih nastopov v okoliških vaseh, ga je v Melincih, pred domačo hišo, povozil avto.

Imeli so pozvačine, ki so v predpustnem času vabili na poroko in z ježevko ponagajali brhkim dekletom ter iskali pajčevino tudi tam, kjer je ni bilo. Mladi rod jih skorajda ne pozna več, če bi pa hotel videti pravega pozvačina z vso pisano opremo, zvonci in pravim klobukom na glavi, bi moral priti v Ljubljano. Novakov Štef, bolj Žižkanjar kot Črenšovčar, ki ga v Ljubljani poznajo kot prekmurskega ljudskega narodnega umetnika, ker izdeluje lesene štorklje, miniaturne mline na Muri ter lesene vaze vseh vrst (Štefa lahko vidite na televiziji, ko so v Planici skakalne tekme, kajti zmagovalci dobijo njegove pokale), pa ne zamudi nobenega pusta, da se ne bi oblekel v pozvačina. Štef je v tistih dneh neugnan, hkrati pa ves iz sebe, saj ne ve kateremu vabilu bi prisluhnil. Vabijo ga na Ptuj, v Litijo, Mokronog, Ljubljančani pa bi ga radi zadržali na svojih ulicah, ki so brez njega kar nekam puste.

Bogme, to smo Žižkanjari, ki živimo v Ljubljani, ponosni nanj!

Voščilo Kralekovega FrancaKaj pa polažiči? Tisti, ki gredo na novoletno jutro od hiše do hiše in budijo znance: “Bog van daj telko prašičkov, kak na mojoj glavi laščičov, bog van daj telko dece, kak na mojoj glavi laščičov…” Žižki so tako rekoč pozabili na polažiče. Zadnji polažič na Slovenskem živi zdaj v Ljubljani. Kralekov Franc iz Žižkov, ki je v Ljubljani eden prvih strovnjakov za računalnike, se vsako novoletno jutro spomni svojih in prijateljev ter jih vsaj po telefonu zbudi, če že ne more osebno do vseh, da bi jim zaželel toliko vsega, kot je na njegovi glavi laščičov (las). Saj ga je človek kar vesel, čeprav so Kraleku skrbi s kompjuterji pobrale z glave že precej las.

Zdi se mi, da so se dobre stare navade odselile iz Žižkov in se udomačile po svetu, v Kanadi in Avstraliji ter ZDA, kjer živijo skoraj vsi moji sošolci. Odšli so v tistih letih po vojni, ko je bilo v Žižkih še dovolj starih pesmi, kruh bolj črn, pa malo zaslužka. Iz te generacije je ostal v Žižkih le Bučkov Franc, ki sva z njim v mladosti preživela po vaških žganjarnah kar precej dni. Pa je spet šlo vse narobe! Žganjarn tako rekoč ni več, Bučkovega Franca pa bolezen vse bolj pritiska in mu še do žganice ni več.

Drugače pa je s Ciglarovim Jožkom, prav tako mojim sošolcev. Pred kakšnimi petindvajsetimi leti je odšel neke noči proti Radgoni, nato čez mejo v Avstrijo, seveda brez potnega lista, ker v Jugoslaviji takrat tega dukomenta tako rekoč še nismo poznali, in se naselil v Kanadi. Tako kot jih je šlo pred njim in za njim še veliko drugih. Pred leti se je Ciglarek vrnil v Žižke, kupil zemljo, kmetijske stroje in gospodari na svojem posestvu. Amerikanec je svojim sovaščanom dokazal, da se je v svetu dobro naučil “businessa”.

Onemogle štorkljePo vsem, kar bo v tem pisanju sledilo, pa bi lahko sklepali, da tudi Žižki niso ravno po župi priplavali, kar zadeva “business”. To se pozna tudi po novih hišah, ki so jih zgradili na Kračini, polju sredi vasi, in sploh povsod, kjer je bilo še kaj prostora. Človek bi pričakoval, da bodo štorklje, ki letajo nad vasjo in po izročilu starejših ljudi še vedno prinašajo otroke, zdaj prihale še bolj otovorjene z južne strani neba. Če so lahko v nizke in skromne hiše spuščale po osem, deset in celo štirinajst otrok, bi jih v te graščine šlo še več. Vsaka hiša bi lahko postala otroški vrtec. Štorklje pa bi onemogle: k vsaki hiši prinesejo zdaj še po enega, morda dva otroka in sploh se nekam užaljeno umikajo Žižkom, saj v vasi skoraj ni več dimnika s štrkovim gnezdom.

Veliko slabe volje in glasnih besed je bilo v Žižkih pred leti, ko so zaprli vaško šolo, mladim Žižkanjarjem pa so povedali, da bo odslej treba k pouku v sosednje Črenšovce. Vaščani preprosto niso mogli razumeti, zakaj njihova šola ne bi bila več dobra, niso hoteli slišati o sodobnem kabinetnem pouku in drugih novostih, ki jih je prineslo življenje. Rotili so občinske može, da je šola povsod tudi kulturno središče vasi, zato naj jih razumejo. Novo šolsko poslopje v Črenšovcih je sprejelo tudi mlade Žižkanjare, ki so bili jeznim staršem navkljub veliko bolj zadovoljni z modernim poukom.

Žižkanjarji so svetu kmalu nato pokazali svoje. Zbrali so se skoraj vsi odrasli vaščani s krampi, motikami in drugim orodjem na šolskem dvorišču in staro šolo v nekaj dneh zravnali z zemljo. Komaj je oglas o porušeni žižkovski šoli segel do Trnja, Polane, Bistrice in Črenšovec, so se Žižkanjarji spet zbrali ob šolskih razvalinah, tokrat z manjšim orodjem. Mlado in staro se je lotilo stare opeke, ki so jo lepo očistili in zložili. Veliki žižkovski načrti takrat še niso imeli jasnih temeljev. Glavno delo jih je šele čakalo. Nihče ni varčeval s časom ne z denarjem, kajti vsi so vedeli skupni cilj: “Sezidali bomo kulturni dom!”

Zraven gasilskega doma so kmalu navozili kupe peska, kupili še nekaj nove opeke, cement in apno, pridnih rok pa je bilo že tako dovolj. Vaška ženica s sedmimi križi na hrbtu je prav tako pridno pomagala pri zidavi kulturnega doma kot šolarji, prihajali so brez kakšnega posebnega priganjanja, kajti vsem je bilo veliko do tega, da uresničijo vaški načrt. Postavili so dom, kakršnega nimajo vasi daleč naokrog. Žižkanjarji, ki živimo po svetu, smo jim ob otvoritvi lahko le še čestitali, kajti za nas niso pustili prav nobenega dela.

Nemirni Žižkanjarji pa so letos spet ostali brez kulturnega doma. Svoje načrte, prepevali so kot angelčki in še lepše igrali. Vse je kazalo, da so se trdno odločili za pot v visoko kulturo, pristali pa so v industriji. Vedeli so namreč, da jim sestankovanje in prepevanje v dvorani ne bo prineslo kruha, zato so hoteli tovarno. “Nočemo velikih plač, kajti na poljih pridelamo dovolj za hrano, zredimo toliko svinj, da jih ne moremo spraviti v zmrzovalne skrinje, živina nam vrže nekaj denarja, še bolje pa nam bo, če bomo dopoldne delali v tovarni, popoldne pa bomo že obdelali svoje njivice.”

Žižkanjarji na televizijiV Sloveniji velja sicer zakon, da imajo delovne organizacije, ki se odločijo graditi tovarno na nerazvitem območju posebne ugodnosti, kljub temu pa snubci niso ravno drli v nerazvite Žižke. Pa vendar so kmalu našli nekaj tovarn, ki bi bile pripravljene graditi manjši obrat. Tako so se nazadnje odločili, da bodo žrtvovali kulturni dom in dvorano za tovarno.

Pisatelj Ferdo Godina, ki je doma s sosednje Bistrice, je v iskanju delovne organizacije, ki bi bila pripravljena postaviti tovarno v Žižkih, napravil kar precej kilometrov. To se lepo sliši. Drugače pa se sliši: celo slovenski pisatelj Godina je pripomogel, da so se Žižkanjarji odpovedali poti v kulturo in zavili v industrijo. Takšni očitki so res bili, a prišli so od ljudi, ki Žižkanjarjev ne poznajo v dno duše. Dvorano so res odstopili domžalski tovarni usnjenih izdelkov TOKO, ki je vložila blizu 15 milijonov dinarjev. Zaposlitev je dobilo 23 delavcev, ob koncu leta jih bo v dvorani delalo že 60, zraven tovarne pa je še velik travnik, kjer bodo čez leta zrasle gotovo nove dvorane – seveda industrijske. Čez dobro leto bodo v Žižkih že izdelali za 15 milijonov dinarjev denarnic in usnjenih etuiev, kar polovico teh izdelkov bodo prodali v svet. Takšni so torej industrijski Žižki.

Pred prvomajskimi prazniki so nov obrat domžalske tovarne TOKO slovesno odprli, Žižkanjarji so takrat že vedeli, katero potezo morajo potegniti v prihodnjih letih. Kulturni dom so res spremenili v tovarno, kar morda komu, ki mu je industrija čez glavo, ni všeč. Če tega ne bi storili, ne bi nikdar imeli v vasi tovarne. Novi načrti pa so: z Golobovo Gizo in njenim možem Ivanom so se dogovorili, da bodo odkupili njuno hišo v središču vasi. Na njunem gruntu bodo sezidali novi kulturni dom, ki bo še večji in lepši od prejšnjega, v njem pa bo prostor tudi za vaško trgovino in stanovanje za Gizo ter Ivana. Žižki se torej nočejo odreči niti kulturi, niti industriji.

Kdo bi vedel, kam bodo ti Žižki še prišli! Prišli pa so že na televizijo. Nekega aprilskega večera, kmalu po sedmi uri, ko se Slovenci že pripravljajo, da bodo pri prvem televizijskem dnevniku zvedeli o vsem, kar se je čez dan dogajalo, so stopili na ekran moji Žižki. Zjutraj naslednjega dne sem med novinarskimi kolegi požel največ pohval ravno jaz, kajti televizijska slika je mnogim ilustrirala moja nenehna pripovedovanja o življenju v daljnjih Žižkih. Drugače pa je bilo med oddajo v Žižkih. Vas je za četrt ure izumrla, kajti vsi so bili v teh usodnih trenutkih, ko se je njihova vas predstavljala Sloveniji, pred ekrani.

Korak za korakom plezajo Žižki proti srednjemu klinu evropske lestvice in vaščani so skoraj že pozabili, da ni minilo ravno veliko let, ko so dobili “sonce na špagvini”, kot so v šali rekli elektriki, nekaj manj let je minilo od takrat, ko je prišel v vas lendavski župan Kolarič, si nalil iz prve vodovodne pipe kozarec vode in vsem vaščanom sporočil: “Dobra je, dobra!” Šele dobri dve leti sta minili, ko so vse ulice in uličice asvaltirali, dogodek pa so proslavili tako, da je pridrlo na sveži asvalt vse, kar je na kolesih. Tibautov Tjaž, izvrsten mojster šale, je ob tej priložnosti zapregel v voz krave in se je v tej povorki delal, kot da gre po tikvi v Hanžovico, Tiloš, Jagodišče ali celo daljne Krče. Ta voz, ki je vzpodbudil toliko zabave, je bil za mladi rod že zgodovina. Tjaž si zagotovo ni mislil, da bo v središču pozornosti njegov voz, ne pa množica svetlečih avtomobilov, ki so jih Žižkanjarji poprej vestno umili in našminkali. Na srečo pa vsi avtomobili in druga motorna vozila niti niso mogli v to zgodovinsko povorko, sicer bi bila gneča še večja. Kako bi se, recimo, Mlinarov Naci lahko hkrati peljal s svojim mercedesom, fičkom, močnim japonskim motornim kolesom in še dvokolesom? Vsa ta vozila ima namreč v garaži ali pred hišo.

Menda sem s tem naštevanjem tudi že pojasnil, da promet v Žižkih ni kar tako. Otroci pa vendar tečejo na ulice, ko se pelje skozi vas, navadno v soboto zvečer, Golobov Jožko, ki prav rad pove, da se piše Tibaut. Pri svoji hiši, ki jo je sezidal skoraj brez pomoči zidarjev, zapreže prekrasno kobilo, sede na voz, poči nekajkrat z bičem in se pelje ponosno po ulicah in uličicah, kot bi šel na proščenje. To imenitno kobilo, človek bi jo kar vikal, hoče Jožko prodati. Stari Gjörek, ki ima vaški boben in “na znanje da” vaščanom vse pomembnejše reči, te novice ni razbobnal po Žižkih, kajti Jožko jo je zaupal le meni in mi naročil, naj jo dam v časopis. Da ne pozabim: Jožkova hiša je zraven gasilskega doma, torej zraven nove tovarne, o ceni pa vem le to, da je Jožko pripravljen nekaj spustiti.

Ne da se živeti brez telefonaPravijo, da počiva blagostanje te vasi, tako kot marsikatere prekmurske, na nemški marki in avstrijskem šilingu, ki so ju Žižkanjarji zaslužili v tujini, ko je zahod še potreboval njihove roke. Nič čudnega torej, če sem pred petnajstimi leti z žalostjo zapisal: “Vprašaš malega Žižkanjarja, kaj bo počel, ko bo velik, in odgovoril bo: Šel bom delat v Avstrijo!” V zadnjih letih pa so stvari vendarle tekle drugače. Marka in šiling sta bila injekcija, ki je zbudila Žižke, speče v gospodarskem močvirju, Žižkanjarji pa so se po vrnitvi iz tujine kar dobro znašli. Zaposlitev ni več nekaj, kar bi bilo tako redko kot dobitek na tomboli, pa tudi Lendava in Sobota v času avtomobilizma nista več tako daleč.

Žižkanjarji, ki so vedno živeli v slogi, saj se še na največjih veselicah niso stepli, se zdaj bližajo prvemu vaškemu prepiru. Pošta je obljubila, da bo v vasi napeljala sto telefonov. Najprej ni bilo posebnega navdušenja, kmalu pa je bilo kandidatov vse več in zdaj vsi zatrjujejo, da brez telefona sploh ne morejo živeti. Žal pa pošta nima toliko telefonov, kot bi jih Žižkanjarji radi, zato se zdaj dajejo med sabo. “Vidin bole slabo, žmetno pišen, čujen dobro, zato nucan telefon, ka bon lejko sakši tjeden zvala sijna Štefa v Kanadu,” je napisala v prošnji vaška ženica, ni pa še znano, če so njeno prošnjo ugodno rešili. Najbrž pa se bodo tudi ti spori počasi zgladili, saj ne bo tako težko skočiti čez prejlaz do sosedovega telefona in poklicati Toronto.

V tej pripovedi bi lahko prišlo še do enega hudega spora. Kako pisati o Žižkih, ne pa omeniti gasilcev, ki v vasi vedrijo in oblačijo in so oblast in roke hkrati? Česar se lotijo, to jim uspe. Vsa vaška dela, pri katerih so vaščani sodelovali z denarjem ali z rokami, so najprej omenjali na sestankih v gasilskem domu. Od tam je vedno švignila iskra in zanetila navdušenje med vaščani. Vsakoletne tombole, ki za dan spremenijo Žižke v pravo mravljišče, imajo pravtako v rokah gasilci. Skoraj bi lahko prisegel, da brez gasilcev v vasi ne bi bilo industrije. Vaški šaljivec je baje izjavil za časopis: “Gasilci smo mi vsi. Če gori, gasimo na požarišču, sicer pa v Marjanovi gostilni.”

“Ka te delate, Žižki?” bi lahko še vprašal ob koncu, kot je pri nas navada namesto pozdrava. Natančno vem, da bi spregovorili o tovarni in poljih. Z novo tovarno so namrež Žižki dobili novo ime po glavnem tovarniškem izdelku. Okoličani jim pravijo vas praznih denarnic. Takšno ime zveni sicer nekoliko žaljivo, saj namiguje na ravščino, Žižkanjarji pa si zaradi tega ne belijo las, temveč odgovarjajo: “Več praznih denarnic bomo izdelali in prodali v svet, bolj polne bodo naše. In tudi kupcem želimo, da bi jih čim bolj napolnili.”

Prav nič čudnega ne bi bilo, če bi iznajdljivi in vrli Žižkanjarji začeli čez leta izdelovati in prodajati polne denarnice.